Pavle Predanič se je rodil v Spodnji Pohanci 3.1.1936. osnovno šolo je obiskoval v Artičah in že tu pokazal smisel za slikanje. Kot mladi nadebudnež se je odpravil v Ljubljano in dokončal papirniško šolo, nato pa še kemijsko.
S slikanjem se je intenzivneje začel ukvarjati leta 1970 in bil včlanjen v likovni skupini v Krškem. Sodeloval je na različnih skupinskih razstavah, extemporih v Piranu in po celi Sloveniji ter se udeleževal mednarodnih slikarskih kolonij. Imel je veliko samostojnih razstav doma in na Hrvaškem, med ostalimi tudi v domačem vrtcu v Dolenji vasi – ob njegovi otvoritvi ter skupno razstavo v vrtcu Ciciban v Krškem.
Njegova dela so temeljila na osnovnem sporočilu stare kmečke arhitekture, ki le še tu in tam životari. Upodabljal je stare mline, žal razpadajoče, značilne za različne pokrajine, kmetije, kozolce in številne pejsaže. Risal je v različnih tehnikah, od olja do pastela, akvarela in risbe. Njegova značilnost pa je bila lavirana risba.
Pri začetnih delih in ustvarjanju mu je pomagal in bil njegov prvi spodbudnik g. Miro Kugler, znan profesor in akademik iz Brežic. Zelo lepo in spodbudno kritiko pa je dobil od kritika g. Ceneta Auguština, akademske slikarke Sonje Vončina Šegula in akademika Božidarja Jakca. Vsaka kritika mu je dajala spodbudo za delo in ustvarjanje.
Slikarsko znanje si je pridobival sam z različno literaturo, napisano tudi v tujem jeziku. Bil je amaterski slikar. Njegova želja je bila narediti strokovni izpit iz slikarstva na akademiji, a mu je to bolezen onemogočila.
Dobra kritičarka pa je bila tudi njegova žena Mimica Predanič (moja mama), ki ga je vedno spodbujala in mu stala ob strani. Bila je članica likovnega društva Libna, kjer je bil moj oče tudi častni član. Bil je tudi prvi mentor tečaja slikanja v tem društvu, ki ga je opravljal doma v svojem ateljeju.
Njegova želja je bila, da v zahvalo božjemu daru naredi še nekaj v ta namen. Vzpodbudo in idejo mu je dal g. Branimir Vodopivc, da nariše Križev pot (olje na platnu). To delo in slika Polaganje Kristusa v grob sta obešeni na stenah domače cerkve sv. Marije Pomočnice v Dolenji vasi. To umetnijo je s težavo naslikal, ker ga je zahrbtna bolezen že močno načela. Zob časa nikoli ne prizanaša. Moj oče je bil g. Vodopivcu vedno hvaležen, da mu je dal to možnost, da zapusti nekaj svojega tudi svojemu kraju.
Njegova dela krasijo premnoge domove po vsej Sloveniji in tudi v tujini. Vrsto let pa so krasili domove tudi njegovi koledarji, za katere je spremno besedilo napisala ga. Ivanka Počkaj, kasneje pa naša krajanka ga. Marinka Volčanšek.
Vsem nam domačim je zapusti lepo umetniško dediščino, ki je še danes na voljo za ogled in nakup.
Na koncu naj še zapišem, da je bil to izreden mož, oče, deda in marsikomu dober prijatelj.
Marinka Predanič, por. Barič